Začetek marca, nekaj dni dopusta po napornem obdobju priprave in postopkov sprejemanja letnega poročila. Receptorka v hotelu na Velem Lošinju se nama prijazno nasmeji: »Oh, vidva sta že bila pri nas!« Kar nekaj trenutkov sem rabil, da sem dojel kaj je na stvari. Ne, nisem pozabil, res sva že bila tukaj, pred sedmimi, osmimi leti. Ampak, da toliko let hranijo podatke o gosteh se mi je zdelo neverjetno. Vmes so hotel prenovili, podrli in na novo sezidali polovico kompleksa, baza podatkov je pa ostala nedotaknjena. V tem času je skozi hotel gotovo šlo na tisoče turistov. In od vseh teh obiskovalcih hranijo podatke?
Črv v mislih je vrtal naprej. Kolikokrat sem letel in zato dovolil, da moje podatke zabeležijo v sistemu za rezervacije vozovnic, koliko hotelov po Evropi sem obiskal, kolikokrat uporabil eno izmed plačilnih in drugih kartic, prečkal državne meje, na katerih so policist pridno preverjali moje podatke, da o uporabi bančnih avtomatov, elektronskega bančništva, avtomatskega cestninjenja ipd. niti ne govorim.
In spet se mi pokaže, da je fizična eksistenca veliko bolj krhka, občutljiva, minljiva kot njena podatkovna (digitalna ali tudi ne) različica. Ali ne govorimo o »digitalnem srednjem veku«? Ali nas ne morijo skrbi, kaj bo v prihodnosti s pisano besedo, ki v ogromnih količinah nastaja na spletu? Ali nas ne skrbi, kako ohraniti te nežne elektromagnetne ničle in enice? Pa kar preživijo, zlasti tiste, katere ne bi bilo treba, da preživijo.
Zanimivo bi bilo (tudi strašljivo!), če bi nekdo lahko združil vse te podatke o nekem posamezniku, jih analiziral ter naredil njega »digitalni« psihološki profil. Ali bi jaz še vedno bil to kar sem? To kar domnevam, da sem? Ali bi okolica fizičnega mene in mojo »digitalno« različico dojela kot isto osebo?
Dopust, ki se je začel z neverjetno obstojnostjo občutljivih digitalnih podatkov (in resnično toplim pomladnim soncem), se je končal z divjanjem burje in snežnim metežem na Cresu. Pravzaprav, težko bi rekli, kaj je bilo bolj nenavadno: obstojnost digitalnih podatkov v oddaljenem turističnem kraju ali divjanje naravnih elementov tam in takrat, ko to ni običajno.
Črv v mislih je vrtal naprej. Kolikokrat sem letel in zato dovolil, da moje podatke zabeležijo v sistemu za rezervacije vozovnic, koliko hotelov po Evropi sem obiskal, kolikokrat uporabil eno izmed plačilnih in drugih kartic, prečkal državne meje, na katerih so policist pridno preverjali moje podatke, da o uporabi bančnih avtomatov, elektronskega bančništva, avtomatskega cestninjenja ipd. niti ne govorim.
In spet se mi pokaže, da je fizična eksistenca veliko bolj krhka, občutljiva, minljiva kot njena podatkovna (digitalna ali tudi ne) različica. Ali ne govorimo o »digitalnem srednjem veku«? Ali nas ne morijo skrbi, kaj bo v prihodnosti s pisano besedo, ki v ogromnih količinah nastaja na spletu? Ali nas ne skrbi, kako ohraniti te nežne elektromagnetne ničle in enice? Pa kar preživijo, zlasti tiste, katere ne bi bilo treba, da preživijo.
Zanimivo bi bilo (tudi strašljivo!), če bi nekdo lahko združil vse te podatke o nekem posamezniku, jih analiziral ter naredil njega »digitalni« psihološki profil. Ali bi jaz še vedno bil to kar sem? To kar domnevam, da sem? Ali bi okolica fizičnega mene in mojo »digitalno« različico dojela kot isto osebo?
Dopust, ki se je začel z neverjetno obstojnostjo občutljivih digitalnih podatkov (in resnično toplim pomladnim soncem), se je končal z divjanjem burje in snežnim metežem na Cresu. Pravzaprav, težko bi rekli, kaj je bilo bolj nenavadno: obstojnost digitalnih podatkov v oddaljenem turističnem kraju ali divjanje naravnih elementov tam in takrat, ko to ni običajno.
Objave
0 komentarji:
Objavite komentar