dLib.si na zagovoru

Znanec mi je včeraj dejal, da ne ve, čemu digitalne knjižnice v današnjem času. Češ, da so imele veljavo, preden se je splet razvil do današnje podobe. Da torej danes nimajo tako pomembne vloge. Nevede je dregnil v zanimivo gnezdo…

In razmišljam…Spletu se je namreč res zgodila sprememba. Začel se je kot orodje v rokah človeka. Izrabljal ga je z namenom. Ali bolje, v splet se je namenil. Vse, kar je na spletu počel je počel z namenom. Danes tega ni več. Človek na spletu živi. Splet ni več orodje, temveč je človekov Lebensraum. In v njem veljajo nove zakonitosti. Kdor danes splet še vedno dojema kot orodje, se bo v njem izgubil. V spletu je potrebno videti prostor razsežnosti, ki ga omejuje le zavest tistega, ki vanj vstopa. Spletna mreža ni nikoli gordijski vozel. Vedno nekaj pomeni. Kjerkoli vanjo vstopiš in kjerkoli jo zapustiš, si nekaj novega pridobil. Vsak malce drugače. A vse skupaj se je spremenilo. Zdi se mi, da spleta nikoli več ne moreš v resnici zapustiti. Takoj, ko sodeluješ v spletu (in danes ne gre več, da ne bi), v njem pustiš sled. In ta sled je postala najpomembnejša zadeva. Ne gre le za odtis, za podpis, za pasivni odmev tvoje prisotnosti. Gre za veliko več. Splet je močan svet vzajemnosti, kjer vedno daješ več, kot dobiš. In če splet kot prostor omejuje le zavest tistega, ki vanj vstopa, je tu, na razprtju dlani, skrivnost poslanstva digitalne knjižnice: ključ znanja za neskončnost. Gradivo na dLib.si razširja polje znanja, s katerim bo marsikatera vrata lažje odpreti in s katerim sled na spletu dobiva svoj smisel.

Za provokacijo sem znancu hvaležen. Hkrati pa verjamem, da se bo k temu treba vračati…